Avtorja Mateja Pucko in Viktor Meglič

6. januarja 2007 je bila v okviru dramskega društva MUKI, v dvorani Gustaf (Zavod Pekarna Magdalenska mreža) premierno uprizorjena gibalno-gledališka uprizoritev VIKEJA. Gibalno-gledališko interpretacijo sta na odru izvedla mlada dramska igralca Mateja Pucko in Viktor Meglič, sicer člana Drame SNG Maribor.

VIKEJA v ospredje postavlja položaj posameznika, ki ob stiku z današnjo kapitalistično ustrojeno družbo, vodeno s populistično-marketinško idejo brutalnega kapitalizma, izgublja unikatnost vsakega posameznika. Družba subtilnega posameznika, ki ni izgubil eksistencialnih vrednot človeškega bitja, odriva, od njega zahteva pokoritev večini, prilagoditev določenemu sistemu … A prav ta »kemična« reakcija, ki nastane ob trku individuuma (z lastnim pogledom na življenje, bivanje in čustvovanje) z nenasitnim svetom potrošništva, predstavlja avtorjema Vikeje odskočno desko za subtilno in premišljeno gibalno-gledališko stvaritev.

K uprizoritvi so ščepec ustvarjalnosti dodali dramaturginja Maja Borin, scenografka in kostumografka Vasilija Fišer, avtor glasbe Beno Soršak in oblikovalec luči Zlatko Kocbek.

»Stroški s katerimi se soočajo francoski študenti so dosti višji kot štipendije, ki so na voljo. Zato se eden izmed 57 študentov ukvarja s prostitucijo. Muckali se bomo. Mit, da je seks zabava za reveže, ne drži. V iskanju raznolikosti in eksotičnosti mnogi pozabijo na veselje, ki ga lahko prinese misijonarski položaj. Kateri forumi so dobri za klepet ob dolgih uricah? Se dobimo v baru. BISFENOLI hormoni v plastenki za vodo. Sintetični estrogeni, ki pridejo v tekočino so podobni človeškim hormonom, povzročijo okvare reproduktivnega sistema tako pri ženskem kot pri moškem zarodku. Plastična steklenička za dojenčka, plastična embalaža, notranje prevleke pločevink.«

Odlomek iz Vikeje

»V drvečem razosebljenem 21. stoletju sta se poklicna kolega in prijatelja za trenutek ustavila, se spogledala in razumela. Razprla sta svoji telesi in iz njiju izpustila duh individuuma, ki se ne zna potopiti v materialno-propagandni svet potrošništva in v marketinško pranje možganov, ampak išče lastno pot k samemu sebi in k bližnjemu.

Skozi japonsko gibalno tehniko, imenovano »buto« (nastala je po 2. svetovni vojni kot upor proti klasični kulturi in amerikanizaciji Japonske), gledalce soočata s samostjo posameznika, ki išče lastno identiteto in pristno komunikacijo v svetu, ki nas hoče za vsako ceno robotizirati. Skozi jezik »buta« spregovorita zgodbo hrbta, ki v japonski tradiciji predstavlja človekov resnični obraz, iskreni jaz, s katerega so popadale vse maske. Nežno tragično, privlačno groteskno in z neznosno lahkostjo bo njuno telo skozi »buto« prešlo v plesni gib očiščenega telesa, ki se je osvobodilo spon.

Pripravljena bosta na spopad s svetom besed, informacij, podatkov in pravil. Ponovno bosta odprla vrata z zunanji svet, v vladavino besed in njihovega manipulativnega pomena.«

Maja Borin, odlomek iz gledališkega letaka

premiera

6.1.2007 ob 20.00

ponovitve

7.1. in 8.1.2007 ob 20.00

v dvorani Gustaf

Vikeja plakat