Maribor,

SNG Maribor, premiera, 19.5.2006

Matevž Frangež, svetnik Mestne občine Maribor:

»Življenje v skupnosti je mogoče le, če se zavedamo svojih pravic in odgovornosti ter jih znamo uveljavljati v odnosu do soljudi in skupnosti same. Še posebej je pomembno, da smo kot skupnost sposobni o pravicah ozavestiti otroke, pa tudi nas same o odgovornostih, ki jih imamo do njih. Oboje prepoznavam v vašem projektu. Uči nas o tem, kako najti samozavest za uveljavljanje svoje ustvarjalnosti, družbene in socialne pobude v družbi. Uči nas odgovornosti, da lahko skupnost deluje le ob hkratnem zavedanju in uresničevanju lastnih pravic in spoštovanja ter vzajemnega uresničevanja pravic drugih. Da družba živi polno in prijazno za vse, mora vsakdo od nas najti svoje pisane kroglice.«

Barbara Pernarčič, učiteljica

Kaj bi otroci sploh radi? Igra: Nas izobražuje? Ne to bo prestrogo. Toliko nam pove, kolikor si le želimo izvedeti. Otrokom in nam. Nam in otrokom. Ja, res, kaj bi oni radi? Toliko stvari želijo in nam stalno tako težijo. Kdo komu? Prvi drugim in drugi seveda prvim. In zakaj? Obremenjeni od vseh pričakovanj in izgubljeni v svetu zahtev zabredemo… Pa mora biti tako? Otroci nas učijo in mi učimo njih. Oni »morajo« prisluhniti nam in mi »lahko« prisluhnemo njim. Kot starši, vzgojitelji, učitelji, sosedje… ali naključni sprehajalci v parku vesti. Povsod imamo možnost izbire poti. Povsod smo lahko takšni ali drugačni. Če imamo to danost, da od nas pričakujoče otroške oči zrejo v naša pričakovanja, jim pustimo možnost izbire. In mi izberimo njihovo izbiro.Toda kako?  Tako, da nam ne bo težko. Tako njim, kot nam . Pa ne njim, ampak z imenom in priimkom: Našim otrokom!!! Vse to in še več nam ponuja dramska igra Kaj bi otroci sploh radi?V nas predrami čustva, ki v stvarnem drvenju skozi nemogoč ritem vsakdana izgubijo pomen. Moj ritem se je ob tej igri ustavil in moji vesti zapovedal nekaj…včasih v podzavesti prisotno misel ozavestil. Poskusiti ni težko in če je, zato lahko lepše se izplača. In poleg tega je igra še duhovita in zabavna, pa nadvse prijazna, kar v današnjem »trdem« svetu tako manjka!

Maribor,

Pedagoška fakulteta, 23.6.06, 10:30

Darja in Matjaž, starša:

Darja:

»Imamo sina Jerneja, kličemo ga Nejc, je osmošolec in je raper po duši. Natanko tako kot v predstavi. Trenutno je na žalost v šoli. (Osnovna šola Franceta Prešerna.) Ravno včeraj smo se pogovarjali – mož izhaja učiteljske družine – kako je brez smisla, ker se otroci dolgočasijo zadnji teden v šoli, držijo jih v zaprtih prostorih, učitelji pa ne vejo, kaj bi počeli z njimi. Zakaj niso prišli sem?

Avtor te predstave je … sposoben telepatije, ker nam je vsem bral misli. Prikazani so bili naši problemi, naše dileme, čista družinska praksa. Prav to se je dogajalo meni; sem iz enostarševske družine, z očetom sem imela le lepe izkušnje, mama pa mi je šla na živce, vse probleme sem imela le z njo. A ko je bilo hudo, sem se vendarle zatekla k njej …

Prišla sva čisto slučajno, ker sem včeraj slišala po radiu: Nejc, osmi razred. Sem vzela dopust, da sva prišla gledat. Vse te konflikte, ki smo jih tu videli na mikronivoju, lahko mirno apliciramo na parlament, velike poslovne sisteme, družbo, gre za sistematsko kršenje človekovih pravic.

Predstava je fenomenalna in profesionalna, super narejena. Se zahvaljujemo, zanima nas, kdaj in kje vas lahko vidimo naslednjič, ker bi pripeljali še naše otroke. Če bo predstava pomagala nam doma in Nejcu – prva liga! Hvala lepa in obilo uspeha!«

Matjaž:

»Se mi zdi, da bodo otroci stari 14, 15 let to razumeli celo bolje kot pa mi. Morda so bili tu nekateri premladi, še niso bili v puberteti, ampak otroci, starejši od 12 let pa so gotovo 'pravi'. Tudi sam koncept zgodbe … ta človek, ki je to naredil, to je znanstveno delo. Zelo zelo primeren način komunikacije. Pa ta ideja, kako priti do tega …

Problem mame je še ta, da je samohranilka, zato ima več problemov, več težav s komunikacijo z otrokom, ker ima že svojih svojih problemov prek glave. Kar nam moškim ni ravno v komplement. Ampak to ni pomembno, saj predstava ni namenjena razreševanju problemov med staršema. Predstava je narejena za družine, za vse: odrasle in otroke. V šoli vedno gnjavijo s pevskimi zbori, pa s tem in onim, kjer vsi že samo zehamo; naj povabijo otroke in starše gledat to predstavo. Pri nas se dobro razumemo, otrok sodeluje pri naših odločitvah, ampak zdaj je naenkrat zrasel nekakšen družinski zid. 'Saj ti sploh nič ne razumeš,' slišim zadnje čase vse pogosteje. In ta predstava je ena fina stvar, ki bi to lahko malo razbila.«

Nevenka, učiteljica z Osnovne šole Maksa Durjave, Tezno:

»O nenasilni komunikaciji smo se na šoli že precej pogovarjali, predstava mi je bila zelo všeč. Tisoč glasov je, ki jih odrasli ne slišimo, pa so vključeni v predstavo, in otrok te signale zazna; z gospodom iz Društva za nenasilno komunikacijo sva se že pogovarjala, da bi bilo zelo dobro, če bi se oglasili na naši šoli, in odigrali predstavo, potem pa bi se na koncu o njej še malo pogovorili. Da bi naredili nekak zaključek o otrokovih pravicah. V naslednjem šolskem letu, da bi jo vključili v letni načrt. Všeč mi je bilo. Še veliko uspeha!«

Zmago Ciringer, učitelj veščin na Pedagoški fakulteti Maribor:

»Zelo dobro ste zadeli bistvo. Konec koncev imam sina, ki odrašča, in smo preživeli kar zanimive reči. Ta princip edukacije skozi gledališko predstavo je zelo dober, vprašanje je le, če je mladina to sposobna razumeti, ker je v predstavi skritih kar precej sporočil.«

Mama:

»Mene je zelo veselilo, je zelo poučno, ostala sem brez besed. Hči bo letos stara 25 let, in ponosna sem na to, kako sem jo vzgojila. Najbolj me je razveselila, ko je v osmem razredu napisala spis z naslovom Moja mama ni samo moja mama, ampak tudi prijateljica. Kaže, da sem diplomirala iz materinstva. Več bi morali poslušati otroke, vsi bi le govorili, kako je prav, otrok pa tega ne potrebuje, imeti mora občutek, da ga nekdo sliši …«

Tine, član Društva za nenasilno komunikacijo:

»Ful dobro, zelo sem navdušen. V Večeru sem že cel teden bral najave o predstavi, sploh nisem vedel, kaj bo. Govor o nasilju, čustvih, ki so ponavadi prepovedana. Res super!«

Slovenj Gradec,

Kulturni dom Slovenj Gradec,  Francetova ul. 5, Slovenj Gradec, 10:30.

Tatjana Peršak, učiteljica na I. Osnovni šoli v Slovenj Gradcu, koordinatorica za Unesco:   

»Predstava mi je bila zelo všeč. Poznam projekt Moja pravica, smo Unescova šola, pred tremi leti smo ta projekt izvajali z otroki, zdaj pa, žal, ne več. Kar se same igre tiče, je krasna. Čudovito, čisto spontano nas opozarja na vse to, kar so pravice, ne le otrokove, temveč človekove pravice nasploh. Zato sem prav zadovoljna, da smo bili danes tu. Žal mi je, da ni prišlo še več staršev in otrok. Bila bi zelo vesela, če bi bilo tukaj tudi več otrok z naše šole. Mislim pa, da ste res krasni. V šoli bom povedala za vašo predstavo in bili bi zelo veseli, če bi se oglasili pri nas in nam jo še enkrat odigrali.«

Marija Kordež, Prevalje:

»Včeraj zjutraj sem vas gledala v oddaji Dobro jutro na TV Slovenija in se mi je zdelo zanimivo, kar ste povedali. Pa sem povabila še prijateljico, tudi ona ima desetletno hčerko tako kot jaz. Obe imata svoje probleme, in bilo je zelo zanimivo, ko sem tako, z druge perspektive, gledala Nejčevo mamo in njihove probleme. Mislim, da je predstava koristna tudi za starše. Na začetku je bolj pisana na kožo otrokom, še posebej najstnikom, potem pa … treba bi bilo starše opozoriti na to, kakšen odnos imajo s svojimi otroki … Imam veliko prijateljic, ki pravijo, da sploh ne razumejo svojega otroka, kaj sploh hoče. Res zelo zanimiva predstava. Tako za otroke kot starše.«

Urša Filip, mama desetletne hčerke, Prevalje:

»Zdaj se mi je posvetilo, kako je v resnici. Včasih preprosto ne vidiš … Tako je danes z mnogimi stvarmi …«

Učiteljica in svetovalna delavka na šoli, Osnovna šola Podbreg (Podgorje) pri Slovenj Gradcu:

»Najprej bi se vam zahvalila za povabilo. Bilo je zelo koristno, da smo prišli. Zelo dobro ste prikazali trikotnik: šola – starši – otrok. Zelo dobro je prikazano, kako naj bi ta trikotnik deloval uspešno. Bolje tega ne bi mogli ponazoriti. Po literaturi, kolikor smo pri nas delali raziskave, posega zelo malo mladih oziroma manj kot v preteklosti, zato se mi zdi tak način, ko ste v 45 minutah predstavili in izluščili toliko pomembnih besed, misli in stavkov, nadvse primeren. Nisem pričakovala tako dobre predstave, res je zelo dobra. Resnične življenjske zadeve vam je uspelo uprizoriti skozi komedijo … Vsa čast! To je lahko zelo  suhoparna zadeva, kar vem tudi sama, saj sem poučevala državljansko vzgojo. Vi pa ste uspeli skozi komedijo prikazati vse te pomembne situacije. Zelo zanimivo.«

Ingrid, učenka z Osnovne šole Podbreg (Podgorje) pri Slovenj Gradcu:

»Zelo zanimivo uprizorjena predstava. To, kar smo videli tukaj, se dogaja skoraj vsem najstnikom, ki so v puberteti, vsi doživljamo podobno kot Nejc.«

Murska Sobota,

Grajska dvorana, Soboški grad, Murska Sobota, 8.6.2006, ob 18:00:

Tina, sramežljiva osnovnošolka:

»Predstava mi je bila zelo všeč. Več pa vam napišem po mailu.«

Tinina mama:

»Super je bilo. Zelo doživeta predstava. Boste še prišli?  Igralka Dunja Zupanec me spominjala na Angelino Jolie.«

Janko Duric, Dvojezična OŠ Prosenjakovci:

»Zdi se mi, da je vredno, da dam izjavo, se mi zdi neumno, da ne bi rekel ničesar. Igra, ki smo jo videli, je igra iz življenja. To življenje je pri nas še vedno v nekem … obročku. S tem, kar počnete vi, moramo seznanjati ljudi: mlajšo in starejšo generacijo. Vse. Ker smo še vedno premalo zreli, da bi razumeli, da moramo otroku dati pravice. Odprto moramo govoriti o problemih, otroka moramo naučiti, kako naj se izraža. Ne smemo ga potunkati, moramo ga naučiti, kako se plava.«

Andreja Ružič, OŠ II Murska Sobota, članica otroškega parlamenta:

»Predstava je bila super izvedena, dobila sem občutek, kot bi se dogajala v resničnem življenju, da govori o tem, kar se v resnici dogaja. Res enkratna izvedba. Ponavadi odrasli otrok ne jemljejo resno. Mislijo, da imajo več pravic kot otroci samo zato, ker so starejši. Seveda je prav, da o tem govorimo. Tudi v otroškem parlamentu, katerega članica  sem, smo govorili o tabu temah in smo se zelo razgovorili. Znam prisluhniti drugim ljudem in znam svetovati. Resnične čestitke za izvedbo. Super!«

Kranj,

Prešernovo gledališče Kranj, Glavni trg 6, Kranj, ob 17:00:

Renata, učiteljica na osnovni šoli:

»Predstava pripomore k ozaveščanju teh … aktualnih dogodkov, ki so pomembni v komunikaciji med starši, učitelji in dijaki. Vsekakor dobra predstava. Samo to bi še vprašala, če boste predstavo še kdaj igrali? Radi bi jo naročili za našo šolo.«

Tadeja , učiteljica z Osnovne šole Kamnik:

»Super, zelo dobro za otroke z osnovne šole. Tudi sami prihajamo z osnovne šole. Radi bi, da bi prišli k nam v Kamnik, kjer imamo zelo primerno dvorano. Zelo dober tekst.«

Slovensko mladinsko gledališče,

Slovensko mladinsko gledališče, Vilharjeva 11, Ljubljana, ob 10:30 in 18:00:

Jasna Turk, zaposlena v Uradu varuha človekovih pravic, oddelek Otrokove pravice:

»Predstava mi je bila zelo všeč, vmes sem se tudi zelo smejala. Zdi se mi zelo potrebno, da se otroke ozavešča o njihovih pravicah, da se otrokove pravice promovira, tako da se mi zdi predstava zelo primerna. V njej so nekateri vložki iz književnosti, zato je zelo dobro, da je primerna za starejše otroke, morda jih kak mlajši otrok ne bi razumel.  Drugače pa … kot celota … super, res. Mi je bilo zelo všeč.«

Tina Plahutnik, socialna delavka na OŠ Frana Albrehta:

»Zelo mi je bilo všeč in zdi se mi, da je bilo to, kar je rekel Franc Hočevar, predsednik Zveze prijateljev mladine, zelo umestno. Da se veliko govori o nasilju, o tem, naj se otrok ne pretepa, premalo pa o tem, kar je bilo poudarjeno v predstavi: kaj je nespoštljivo obnašanje do otroka, kakšne občutke mu vzbudi, da je otrok šibkejši, tako zaradi starosti kot izkušenj, znanja in podobno. Zdi se mi, da je takšna predstava zelo primerna za odrasle, ker se odrasli pogosto ne zavedamo, da je potrebno obojestransko spoštovanje in ne le, da otroci brezpogojno spoštujejo starejše oziroma učitelje. Kajti otroci so mlajši in se učijo komunikacijskih veščin, kar bi morali starejši razumeti. Enakopravnost seveda ne pomeni neenakovrednost. Če včasih slišimo od otroka kaj takšnega, kar nam ni všeč, se – navkljub temu, da  vedno poudarjamo, da nismo na istem nivoju – postavimo: 'Ti pa z mano že ne boš govoril na tak način!' Za otroke je predstava vsekakor potrebna, odrasli pa bi jo sploh morali videti. Starši, vzgojitelji, zaposleni v šoli.

Kar se pa tiče igrice, jo bomo zagotovo zaigrali v gledališkem krožku, ki ga vodiva z učiteljico slovenščine.«

Lijana Kalčina,  komisija za vprašanje otrokovih pravic pri ZPM Slovenije, profesorica:

»Zelo zahtevna tema, imenitno je, da ste se je lotili, česa podobnega še nisem videla  obdelano v gledališkem okolju. Kar pošteno didaktično napravljeno, absolutno zanimivo narejeno – otrokove pravice za mlade. To je sicer lahko v osnovni ali srednji šoli sila dolgočasno, če to predstavljajo učitelji, menijo mladi. Po drugi strani pa je ravno to tisto, o čemer se najraje pogovarjajo. Kako jih za to vzpodbuditi, pa je že drugo vprašanje. Zdi pa se mi zelo pomembno, da ločimo: Konvencijo o otrokovih pravicah, ki so ji ratificirale skoraj vse države sveta – tu gre za pravice, ki jih imajo otroci, mladi do 18. leta; države so se zavezale, da storijo vse, da se te pravice uresničujejo. Države, oblasti so podpisnice te konvencije. To morajo narediti. Seveda mnogokrat zamenjujejo dejstva, rekoč: saj otroci imajo že preveč pravic, zlezli so nam prek glave, nihče več jih ne obvlada, napadajo učiteljice, učitelje, pravice bo treba oklestiti. Ob tem se pojavi naslednje vprašanje: Katere pravice je treba oklestiti? Pravice, naštete v Konvenciji, so minimalni standard. Morda bi se morali ukvarjati z drugačnim vprašanjem: nespoštovanje osebnostne integritete, postavljanje otroka v neenakovreden položaj, zapostavljanje otroka, nepošteno ravnanje, skratka vse to, kar  smo videli v današnji predstavi.

Zdi se mi, da je treba opozoriti še na en aspekt, ki je v predstavi zelo dobro prikazan.

Nekako je dozorelo spoznanje, in to so otroci govorili na mnogih srečanjih, v otroških parlamentih in podobno. Otroku so v največjo oporo starši, učitelji, a ti včasih odpovejo, otrok izgubi zaupanje vanje. Ko je otrok v stiski, ko se zgodijo manj prijazne reči, ko pride do konflikta ali pa otroka celo obravnava policija, organi pregona, ko so se zgodile hujše stvari, bi potreboval svetovalca, zagovornika; nekateri pravijo pomočnika, zaupnika, za njegov opis se uporabljajo najrazličnejše besede. Dejstvo pa je, da bi otrok potreboval nekoga, s katerim bi se pogovoril in mu ne bi rekel: Natanko tako in tako moraš narediti. In to je zelo lepo prikazano tudi v predstavi. Možicelj mu ponuja možnost izbire, reče mu: lahko storiš to ali ono ali tretje, ves čas ga uči, da mora razmišljati z lastno glavo. Seveda pa bi bilo dobro, če bi imel otrok svetovalca, ki bi mu lahko pomagal. Ravno zdaj je na zakonski ravni že predlog, da bi tak svetovalec bil dodeljen na ravni države, ki bi ga tudi plačevala. Na žalost šele takrat, ko bi bil otrok obravnavan pred zakonom. A mlad človek bi svetovalca potreboval že prej, ko se znajde v stiski … Tako kot je bil »tale« v predstavi, ki mu ne vemo imena, a vsak od nas zelo dobro ve, kdo je, kar je bilo v predstavi imenitno prikazano.

Na misel nam ne pride, da bi se do prijatelja ali do soseda obnašali neprimerno. Do otrok pa smo zlahka neprijazni in grobi. In prav na tem mestu se začne spoštovanje oziroma izguba spoštovanja do starejših.

Intervjuvali ste tudi otroke, ki so sodelovali v otroškem parlamentu. Marsikje v slovenski družbi niso zares prisluhnili in upoštevali otrokovih mnenj. Na primer: odločitve, ki jih sprejemajo v  tem ali onem mestnem svetu. Ali naj naredijo telovadnico, pločnik … V mnogih krajih so otroci zahtevali, da zgradijo pločnike, ker so njihovi sovrstniki izgubili življenje, pa se je morala zgoditi še kakšna nesreča, da se je stvar spremenila. Tudi otrok je sogovornik, ima svoje mnenje, čeprav ne more biti izvoljen v  mestni svet. Tudi otrok ima svoje stališče, svoje pobude. Ne bi hotela posebej izpostavljati, a Danica Simšič, na primer, in še nekatere občine, so otroke povabili na razgovor o njihovih problemih. Ne vem pa, če so jih potem tudi upoštevali. Marsikje pa jim je malo mar za to, kar menijo otroci.«

Učenka z OŠ Ivana Kavčiča, Izlake:

»Meni je bila predstava všeč. Nič me ni motilo.«

Učiteljica z OŠ Ivana Kavčiča, Izlake:

»Sem videla, da je na spletu tudi besedilo, mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi si otroci že prej prebrali besedilo in bi se o njem pogovorili že pred predstavo, ker je besedilo zelo zgoščeno. Mislim, da je primerno za 8. in 9. razred, za mlajše pa morda malo manj. A kljub temu, je tudi nekaj ponavljanj, tako da …«

Barbara Tomšič, Zveza prijateljev mladine, Ajdovščina:

»Meni se zdi ta predstava dobra predvsem zaradi tega, ker obravnava otrokove pravice – tema, ki je zelo abstraktna, še posebej pa za otroke – na zelo aktiven in konkreten način. Ker glavni lik otroku predstavi nek problem in ga potem ne prepusti brezvoljnosti, ampak mu prek zunanjega dejavnika pokaže, da je on tisti, ki lahko ukrepa, ki je lahko aktiven, ki se mora soočiti s svojimi problemi, s stvarmi, ki se dogajajo okoli njega. Druge predstave, ki so obravnavale to temo, so imele bolj posplošen odnos do teh vprašanj in niso bile tako dodelane. Pohvale!«

Petra Korošec, učiteljica nižjih razredov, OŠ Venclja Perka, Domžale:

»Mislim, da je predstava primerna tudi za mlajše. Tudi sama imam že izkušnje z njimi, Mislim, da bi jih igra pritegnila, ker imajo doma starejše brate in sestre, in doživljajo situacije, ki smo jih videli tudi v predstavi. Vidijo, kaj se dogaja pri njih doma, kako se njihovi bratje in sestre pritožujejo, kako se jim v šoli dogajajo krivice, kako jih starši oštevajo. Seveda ne bodo razumeli celotnega pomena te predstave, njene vsebine, a znajo doživljati, zavedajo se svojih pravic. Problem je v tem, ker doma pogosto ne znamo poslušati svojih otrok. Tudi mi, učitelji, v šoli pogosto ne znamo slišati, kaj nam otroci hočejo povedati; pa tudi otrok pogosto ne posluša svojega prijatelja in s tem krši njegove pravice, kar je pogosto nekakšen klic v sili.«

Mama osnovnošolca: Čestitke za predstavo.

Oče osnovnošolca:

»Koliko časa imam še za otroke, ko pridem ob 17h iz službe? In moja žena prav tako. Koliko kvalitetnega časa še ostane za otroka, ko poješ kosilo? Problem je v družbi. Mislim, da bi se morali pogovarjati o tem. Nekdo, ki je delavec, se ne bo mogel pogajati s svojim nadrejenim o tem, kdaj bo delal. Kot je povedal Marko Brecelj, bomo kmalu morali tudi sami, tako kot v Bruslju, delati do 19h. Takšna je, žal, realnost.«

Pavle Ravnohrib, igralec:

»Bi si dovolil na glas razmišljati.

Predstava se mi zdi zelo korektna, nisem strokovnjak za to področje, sem pa človek, ki pač živi. Se mi zdi, da misel Marka Breclja, ki jo je izgovoril na koncu, ne gre v kontekst z gospodom predstavnikom Henkla. Kolikor vem, je dal Henkel denar, zato je to neke vrste reklama. In se globoko strinjam z gospodom očetom in problemom, ki ga je prej omenil. Po mojem skromnem mnenju je otroštvo naših otrok enostavno ogoljufano otroštva.  In se mi zdi, da se s tem znajdemo v začaranem krogu.«