Dramsko društvo Muki je na Komornem odru v SNG Maribor v petek, 19. 05. 2006, ob 18. uri premierno uprizorilo mladinsko predstavo na temo OTROKOVE PRAVICE z naslovom KAJ BI OTROCI SPLOH RADI?

Predstava je nastala po študiji Klare Nahtigal, dipl. soc. del., in dramski verziji Iztoka Vrhovca, pisatelj, prevajalec in urednik, ter v režiji Matjaža Latina, ki je vodil adaptacijo teksta.

Igrajo: Dunja Zupanec, Klemen Mauhler, Boris Kos

Lektor: Simon Šerbinek

Besedilo za rap: 6Pack Čukur

Producent in idejni vodja projekta: Slavko Škvorc, predsednik društva MUKI.

Predstava je nastala v okviru projekta MUKIJEVO IZOBRAŽEVANJE SKOZI UMETNOST,  »PRAVICE OTROK V MEDSEBOJNIH ODNOSIH«

Cilj projekta je s pomočjo igralcev in gledališke umetnosti pri starših, otrocih, mladostnikih, njihovih mentorjih, pedagogih in drugih razvijati

KOMUNIKACIJO, VARNOST, OSVEŠČANJE IN DOMIŠLJIJO.

Gre za avtorski projekt na temo, o kateri se veliko govori, žal pa je vse prevečkrat zlorabljena. Otrokove pravice ne pomenijo zgolj medsebojne enakosti, naklonjenosti, svobode in ljubezni, temveč predvsem vzgojo staršev in mladostnikov kot ožje in sekundarne socializacije širše družbene celice.

Temeljne pravice otrok, ki jih zastopamo, so: pravica do odprte prihodnosti, pravica do osebne identitete, pravica do toplega čustvenega okolja, pravica do zavedanja lastne vrednosti, pravica do samostojnosti, pravica do zasebnosti, pravica do spolne identitete, pravica do igre, razvedrila in domišljije, pravica do izobraževanja in pravica do povezovanja z drugimi.

Za izvedbo programa smo se odločili predvsem zaradi negativnih učinkov sodobnega načina življenja, ki ni naklonjeno družinskemu življenju. Vrednote potrošniške družbe onemogočajo vzpostavljanje kvalitetnih odnosov v družini in drugih okoljih otrokovega odraščanja – v šoli in med vrstniki – to pa vse prepogosto povzroča kršenje otrokovih pravic.

Pri razvoju otroka imajo tako starši kot socialno okolje zelo velik vpliv, zato je namen predstave prikazati koko omogočiti razvoj zdrave osebnosti otrok, ki so se sposobni BREZ STRAHOV prilagoditi novonastalim situacijam in spremembam. Na ta način se otroci razvijejo v samostojne, kritično-razmišljujoče in neodvisne odrasle osebnosti.

Leta 1979 sem bil star sedem let. Spominjam se, da smo v tistih časih veliko praznovali. Ob državnih, cerkvenih, rojstnodnevnih in ostalih svečanih priložnostih smo se tradicionalno srečevali s sorodniki in se radostno zabavali. Z bratranci in sestričnami smo imeli gledališko skupino »Modra lasta«. Sorodniki, prijatelji in sosedje so z navdušenjem spremljali naše recitacije, ki jih je bilo zmeraj premalo. Zato smo dodali točko z naslovom Imitacija. Oponašali smo drug drugega, svoje starše in druge nam znane osebe. Naši gledalci so najbolj uživali, ko smo oponašali prav njih..Vendar so nas nekateri poskušali prepričati, da v resnici niso takšni, kot smo jih prikazovali. Menili so, da si izmišljujemo in pretiravamo. Seveda nas je to le še bolj vzpodbudilo k naši igri ...

Sedaj mi je jasno, da se takrat nismo motili. Otroci se vedejo tako kot odrasli, ki živijo v njihovem okolju. Prav zaradi tega si mnogi odrasli ne morejo priznati, kakšni so, kaj šele da bi se z otroki, ki so komaj prišli na svet, pogovarjali o svojih slabostih. A skozi odrski nastop smo se počutili varne in smo več let z igro vztrajno izražali starejšim, kako jih prepoznavamo. Skozi našo igro je bilo izrečeno marsikaj, kar bi sicer zamolčali.

Zame je torej igra naravno vedenje, če smo iskreni v tem, kar igramo in kar prikazujemo kot ogledalo družbe.

SLAVKO ŠKVORC, predsednik Dramskega društva MUKI